ZGODOVINA RUSKE KAPELICE

Ob ustanovitvi Društva Slovenija Rusija 10. aprila 1996 v Ljubljani – ustanovni zbor Društva so sestavljali prof. Sergej Bubnov, Nuša Bulatovič Kansky, Saša Geržina, dr. Miha Javornik, dr. Aleksej Kansky, Boris Kristančič, dr. Ljubo Sirc, dr. Aleksander Skaza, Saša Slavec in Katja Škoberne – so zapisali, da Društvo združuje ljudi dobre volje, poglablja, in širi sodelovanje in razumevanje med slovenskim in ruskim narodom in da tudi skrbi za boljše poznavanje Slovenije in njene kulture še posebej v Rusiji. Ob mnogih kulturnih, zgodovinskih, družbenih drugih srečanjih v okviru ruskih dnevov že od vsega začetka stoji Ruska kapelica sv. Vladimira pod Vršičem. Družina Slavec, začenši z očetom današnjega častnega člana DSR Saše Slavca, je že kmalu po 1. svetovni vojni skrbela za kapelico. Tako je Ruska kapelica postala društveni emblem, ki simbolno označuje značaj Društva: njegova humana prizadevanja in cilje.

Ruska kapelica je bila zgrajena v spomin na trpljenje ruskih ujetnikov med prvo svetovno vojno v tisoče kilometrov oddaljeni deželi na južni strani Alp. Ob italijanski vojni napovedi centralnim silam (Avstro-Ogrski, Nemčiji…) se je prav na zahodni meji med habsburško monarhijo in Italijo, ki je sredi leta 1915 pristopila k silam antante, vnel srdit spopad. Soška fronta, ki je tekla nad bregovi reke Soče, je med leti 1915 in 1917 predstavljala največjo vojaško operacijo, kar jih je v dotedanji zgodovini potekalo na slovenskem ozemlju, in eno največjih operacij v gorskem svetu nasploh. V 12 bitkah so centralne sile odbile Italijane in med nekaj 100.000 mrtvimi na obeh straneh je na tem žalostnem mestu za vedno ostalo tudi nekaj 10.000 slovenskih vojakov.


Ruski vojni ujetniki

Edina možna pot za preskrbo soške fronte je vodila čez gorski prelaz Vršič (1611m) in poveljstvo centralnih sil se je zato odločilo za hitro izgradnjo ceste čezenj. V kratki polovici leta, pred nastopom zime v letu 1915, je med 10.000 in 12.000 ruskih ujetnikov gradilo to veličastno in slikovito , vendar hkrati tesnobno pot med mogočnimi vrhovi Julijskih Alp. Hude vojne razmere, pomanjkanje hrane, oblačil, prezebanje v skromnih barakah in številne bolezni, ki jih je prinašala vojna, so redčile vrste ujetnikov, zajetih na vzhodni fronti. Bili so različnih narodnosti: Rusi, Belorusi, Ukrajinci, Gruzijci, povolški Nemci in drugi. Med vojno, ko je morala biti cesta nenehno prehodna za pešačenje vojakov  na fronto in prevažanje nujne vojaške in civilne preskrbe je bilo življenje in delo tod nečloveško in polno trpljenja. Kot da to ne bi bilo dovolj, so se stiskam pridružile še naravne katastrofe. Klub opozorilom graditeljem na nevarnost snežnih plazov, so cesto in naselji severno in južno pod vrhom prelaza postavili na mesta, izpostavljena plazovom. V treh hujših plazovih je izgubilo življenje okoli 250 ruskih ujetnikov. V spomin nanje in opomin drugim so preminulim kameradom leta 1916 pod vršičem zgradili kapelico s čebulastima kupolama. Ni bila samo spomin in opomin, bila je tudi sakralno mesto, kjer so nemočni ujetniki iskali moči za preseganje brezupnih stisk. Vera jim je vlivala upanje za preživetje.

Vojna se je končala, večino ruskih ujetnikov so repartirali, nekateri pa so ostali med Slovenci. Leta 1921so med Slovence prišli še ruski emigranti iz Wranglove armade in se večinoma zaposlili kot graničarji na rapalski meji, nekateri med njimi pa so postali celo univerzitetni profesorji. Ti Ruski so s kranjskogorskimi rojaki spoštljivo iz leta v leto prihajali in se poklanjali preminulim ob dnevu sv. Vladimirja, ob koncu julija, ko je v gorah najlepše. To tradicijo srečevanj ljudje dobre volje ohranjajo še danes.

Zgodovinski del je povzet po knjigi Ruska kapelica pod Vršičem dr. Zvonke Zupančič Slavec.

O RUSKI KAPELICI

Ruska kapelica je postavljena na kamnitih temeljih in oblikovana kot centralen prostor s stolpičema ob straneh. Prvotno sta bila obložena z lubjem, kasneje s skodlami. Notranjost kapelice je bila skromna, na oltarju je stala ikona Matere božje, ki je kasneje izginila. Oltar je iz narezanih drevesnih okroglic, na njem pa ikonostas s podobami. Tu so še svečniki in kovan lestenec. Po vojni so domačini in okoličani skrbeli za kapelico in jo ogradili. Po rekonstrukciji ceste 1937. leta so našli mnogo grobov umrlih ruskih ujetnikov, posmrtne ostanke so pokopali v kostnici ob kapelici, nad katero so postavili piramido, na njej pa napis Sinovom Rusije. Les kapelice je sčasoma zelo strohnel, zato je kranjski Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine 1991. leta konzerviral in obnovil dotrajane elemente. V sklopu teh del so obnovili tudi grobove ruskih ujetnikov pri Erjavčevi koči, očistili in obnovili grob neznanega vojaka ob kapelici in postavili informativni pano. Po desetletju in pol je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije z lastnimi sredstvi in donacijo ruskih sponzorjev na pobudo Veleposlaništva Ruske federacije popolnoma obnovilo kapelico, katere podobo vidimo še danes. Obenem so uredili okolico, označeni so temelji bivalnih barak ujetnikov, izsekan je bil koridor za prezračevanje kapelice, ki je hkrati tudi odkril nov pogled na Julijske Alpe. Vlada RS je 2006. leta cesto mimo kapelice preimenovala v Rusko cesto. Leta 2011 je prišlo do barbarske skrunitve sakralnega objekta, vandali so ukradli bakreno oblogo in poškodovali skodle. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in sponzorji so pomagali s sredstvi za obnovo.


SREČEVANJA PRI RUSKI KAPELICI IN SPOMINSKE SLOVESNOSTI

Tradicija srečevanj se je ohranjala v času med obema vojnama (1918-1941), po drugi svetovni vojni so srečanja izgubila na zamahu, v šestdesetih pa so spet zaživela.

Z novoustanovljeno državo Slovenijo leta 1992 je vršiški sosed in dolgoletni moralni varuh Ruske kapelice Saša Slavec dal pobudo za oživitev teh slovensko-ruskih srečanj. Njegova vztrajnost in prizadevnost sta iz leta v leto na Vršič privabljali nove ruske in slovenske obiskovalce z različnih področij javnega življenja in dela. Zasebna pobuda je prerasla v pomembna državna srečanja.

Od l. 1996 Občina Kranjska Gora, Veleposlaništvo Ruske federacije in Društvo Slovenija Rusija vsako zadnjo nedeljo v juliju, na dan sv. Vladimirja vabijo na Spominsko slovesnost pri Ruski kapelici, ki se je udeleži več kot tisoč ljudi dobre volje in mnogi predstavniki verskega, kulturnega, političnega, diplomatskega in gospodarskega ruskega in slovenskega življenja.