Dragi prijatelji,

pa smo že 20 let skupaj, kar je zgolj 5 let manj kot bo letos stara naša mlada država. Številke so sicer pomembne (verjemite mi, saj sem gospodarstvenik!), a nam v tem primeru ne povedo veliko. In tudi nismo tukaj, da bi merili, tehtali in seštevali, to danes ni naš namen. Na pot, ki smo jo prehodili skupaj smo ponosni, naj se zdi kratka ali dolga.

V dveh desetletjih nam je uspelo ohraniti osnovno idejo okrog katere se je društvo oblikovalo in raslo. Ta ideja je povezovanje Slovenije in Rusije na osnovi kulturne in jezikovne bližine ter pristne naklonjenosti v medčloveških stikih na najrazličnejših področjih. Ker pa je bilo že zelo zgodaj jasno, da označba Slovenci in Rusi mogoče ni najbolj natančna, spričo večnacionalnega značaja Rusije in odprtosti našega članstva za različne kulture, najraje slišimo, če nam rečejo kar »ljudje dobre volje«.

In kako se je začelo ?

Že leta 1992 se je sestala četverica uglednih Slovencev – dr. Ljubo Sirc, Saša Slavec, Sergej Bubnov in Jurij Gustinčič ter v prijateljskem klepetu ocenila da so možnosti za sodelovanje z Rusko federacijo mnogo večje kot jih dosega  politika po osamosvojitvi in da bi bila potrebna ustanovitev društva, ki bi kot civilna iniciativa spodbujala večplastno sodelovanje med dvema narodoma.

Društvo naj bo samostojno, apolitično in neprofitno, so sklenili njegovi »očetje«.

Istega leta je Saša Slavec obudil tradicijo srečanj zadnjo julijsko nedeljo pri Ruski kapelici v počastitev spomina na ruske žrtve, ki so gradile cesto čez Vršič. V tem času sem začel s svojim delom kot veleposlanik v Moskvi in ob obisku Saše Slavca sva izrabila priložnost in sklenila seznaniti rusko ministrstvo za zunanje zadeve s to plemenito tradicijo, ki so jo vseskozi gojili Kranjskogorci. Beseda je dala besedo, pričakovan je bil prihod takratnega ministra Peterleta na obisk v Moskvo in slednji je ob tem obisku povabil rusko stran na spominsko slovesnost. V naše veliko zadovoljstvo se je ruska stran l. 1993 povabilu odzvala s kar 100 člansko delegacijo politikov, gospodarstvenikov in cerkvenih dostojanstvenikov.

10. aprila 1996 je bil v prostorih Petrola ustanovni občni zbor s prisotnostjo več kot 70 članov, za predsednika so izbrali mene, prof. Bubnov je postal naš prvi podpredsednik, Saša Slavec pa neutrudni tajnik društva. Oblikovanje društva je ob ustanovitvi toplo pozdravil tudi prvi ruski veleposlanik v Sloveniji g. Aleksej Nikiforov.

Delovanje društva je bilo dinamično. Pristopali so novi člani, porajale so se iniciative za družabna srečanja, okrogle mize s kulturno vsebino, polemične razprave o vlogi Rusije in Slovenije na Balkanu, ki jih danes posvečamo Juriju Gustinčiču, večeri o ruski literaturi, glasbeni večeri posvečeni Nuši Bulatović Kansky in strokovni izleti, skrbno načrtovani – tako, da smo vedno ujeli še kakšno Martinovo gos v različnih krajih po Sloveniji.

Skozi vse te aktivnosti se je oblikoval značaj društva in se vzpostavila načela našega delovanja.

Prof. Skaza je vsa leta s članstvom nesebično delil svoje neizmerno poznavanje ruske literature in kulture ter skrbel za plodne stike med Ljubljansko univerzo in Univerzo Lomonosov v Moskvi. Bil je neomajen v prepričanju, da mora društvo delovati «nad pregradami« in da naj društvo združuje in povezuje predvsem ljudi «dobre volje«.

Uradni meddržavni odnosi med Slovenijo in Rusijo so namreč v preteklih 25 letih nihali od previdnosti in zadržanosti do obdobij intenzivnejšega sodelovanja pa spet nazaj k previdnosti in zadržanosti. Seveda je bilo vse to pogojeno z vsakokratnimi razmerami  v svetovni politiki.

Kot društvo si nikakor ne lastimo posebnih zaslug za to, da so ti odnosi tudi v zelo občutljivih političnih trenutkih ostali brez nepotrebnih napetosti, smo pa s svojim delom  poskušali prispevati k temu po svojih najboljših močeh.

Za to, da mnogi današnji slovenski politiki in diplomati razumejo rusko je mnogo let skrbela naša izjemna članica, pokojna prof. Nuša Bulatovič Kansky. Vrhunska intelektualka in svetovljanka, ki je predavala tuje jezike na FDV, je s svojim humanizmom in ljubeznijo do ruske besede »okužila« marsikatero generacijo. Posredno nam njeno delo še danes odpira številna  vrata, za kar smo ji hvaležni.

Profesorica dr. Jasna Fišer je ob ustanovitvi Društva vodila Inštitut za novejšo zgodovino in je pomagala odstreti  zgodovino grobišč vojakov carske Rusije in  Rdeče armade ter nam približati zgodovino ruske emigracije v Sloveniji,  kar je bilo dragoceno izhodišče za vrsto kasnejših raziskav na tem področju.

Ob vrnitvi iz službovanja v Moskvi Igorja Furlana in Antona Ipavica je društvo še razširilo svojo dejavnost na vrsto novih področij. Soproga g. Ipavica Mojca, ki jo posebej pozdravljam je postala naša prva vodja pisarne. Ob vrnitvi iz Moskve je stike z javnostmi in vodenje arhiva ter spletne strani prevzel in več kot desetletje vodil Primož Sark, ki ga tudi toplo pozdravljam med nami.

Ker smo ravno v nacionalnem tednu prostovoljstva mi dovolite da se  vsem članom društva, ki so v minulih letih prispevali in še prispevajo premnoge ure prostovoljnega dela posebej zahvalim. Iskrena zahvala gre prostovoljcem iz vseh obdobij delovanja društva, katerim so se pridružili tudi današnji nosilci. Dragi moji, vas bom kar tikal, se boste že prepoznali, tudi tisti, ki vas ne bom imenoval: Tatjana, Julija, Drago, Urban, Vili, Aleksander, Igor, Stanko, Katja; aktivni in neustavljivi člani novogoriške sekcije Sonja, Bojan, Majda, Branko, Aljaž, Andreja, Nives, Vasja, Vlada in Branka s štajerskega konca in duša Novega mesta Danica, Marko, Alenka…, sedanja vodja pisarne Jerneja in mnogi, mnogi drugi – HVALA!

Ob nacionalnem tednu prostovoljstva bi se želel še posebej pozorno zahvaliti Kranjskogorčanom! Le ti so s svojo 100-letno skrbjo za Rusko kapelico in ohranjanjem spomina na ujetnike Carske Rusije dokaz, da navidezno drobna dejanja lahko rodijo velike zgodbe. Hvala vam!

Velika dragocenost in bogastvo našega društva je sodelovanje z mnogimi najbolj ostrimi umi in peresi Slovenije, s pokojnimi Tonetom Pavčkom, Jurijem Gustinčičem in Francetom Bučarjem, z Milanom Kučanom, Matjažem Kmeclom, Jožetom Pirjevcem, Vasjo Klavoro, Cirilom Zlobcem, prof. Aleksandrom Skazo, Miho Lamprehtom, Darjanom Koširjem in seveda naš Anton Bebler in naj mi bo oproščeno če koga nisem navedel.

Naše aktivnosti so z veliko naklonjenostjo in pozornostjo spremljali tudi naši ruski prijatelji. Vrstila so se srečanja akademikov, profesorjev, zgodovinarjev, prevajalcev, na spominskih svečanostih pri Ruski kapelici pa smo gostili najvidnejše ruske politike s predsednikom ruske vlade Dmitrijem Medevedjevim na čelu in letos najavljenim predsednikom Vladimirjem Putinom.

Ob tej priložnosti želim podati svoj osebni pogled na odnose z Rusijo, saj sem v slovensko-ruskem sodelovanju prisoten že več kot 20 let, ob upoštevanju dela na poslovnem področju v času osamosvojitve pa 30 let. Lahko povem, da na ruski strani skozi vsa leta ni bilo nikoli nobenega dvoma – Slovenija »sodi« v EU in NATO, vendar je istočasno v ruskih očeh prijateljska država. To dvoje se ne izključuje.

Rusija je pomembna gospodarska partnerica Slovenije in država, s katero imamo dinamičen in iskren politični dialog. Spričo naraščajočih nasprotij in zapletenosti mednarodnega okolja je ta dialog še posebej dragocen. Takšen dialog pa ne izključuje posredovanja včasih tudi manj prijetnih sporočil in resnih pomislekov, glede tem o katerih se ne strinjamo. Tako pač je med prijatelji, ki si prizadevajo za dvig kakovosti medsebojnega sodelovanja in iščejo poti za širitev polja skupnih interesov.

Pri oblikovanju temeljev društva so bili slovenski gospodarstveniki delujoči na ruskem trgu naši stalni podporniki, ki še danes spodbujajo naš razvoj in uspešno delo. Naši poslovneži – gospodje z veliko črko G – niso sledili samo poslovnim ciljem ampak so imeli izreden občutek za graditev vezi med narodoma tudi na drugih področjih, razumeli so specifiko razmer v Rusiji, mnogi med njimi so – upam si trditi – razumeli celo pregovorno nerazumljivo »rusko dušo«. Miloš Kovačič je bil eden takšnih, prvi med enakimi, ki je videl dlje v časih, ki niso bili lahki. Skozi svoje izkušnje so gospodarstveniki spoznavali in vrednotili tudi potencial našega društva in se dejavno vključevali v naše delo. Za vsestransko podporo smo jim zelo hvaležni.

Pionirji so bili tudi Franc Premk iz Petrola, Metod Dragonja in Simon Oblak iz Leka (Šime je častni član društva), Jože Deželak iz Kolinske, Andrej Polenec – Iskratel, oče Stanislav in sin Janez Škrabec in Uroš Slavinec in še mnogi drugi. Mnogih ni več med nami in se jih hvaležno spominjamo, njihove družbe ostajajo naši zvesti sponzorji, v  teh 20  letih pa sem nam je  pridružila še vrsta novih podjetij in njihovih predstavnikov, ki podpirajo naše programe: Franjo Bobinac, Danilo Duraković, Marjan Eberlinc, Aljoša Ivančič Boštjan Napast, Gašpar Ogris-Martić, Željko Puljić, Andrej Slapar… upam, da nismo koga pozabili.

Posebej se zahvaljujem farmacevtski tovarni Krka, d. d. na čelu s predsednikom uprave g. Jožetom Colaričem kot generalni pokroviteljici društva – Hvala Dolenjci!

Takšno sodelovanje društva in gospodarstva je omogočilo izvedbo bogatega programa in premnogih prireditev, med katerimi še posebej izstopajo programi namenjeni mladim: Sklad Toneta Pavčka za promocijo Ruskega jezika in ruske kulture v osnovnih in srednjih šolah, ki bo v prihodnjem letu obeležil 10 let delovanja ter Sekcija Vesela dRuščina s svojim plemenitim poslanstvom ohranjanja identitete dvojezničnih otrok slovenskih in ruskih staršev, ki pripravlja priljubljeni prireditvi Maslenico na Pogačarjevem trgu in novoletno praznovanje. Vse zahvale za pedagoško delo zato Juliji Mesarič, Liani Cerar, Janji Urbas, Bojanu Bratini in Jožetu Bogataju.

Kulturno poslanstvo društva bogatijo tudi srečanja in prisrčni dogodki članov v Novi Gorici kjer je tradicija stikov z ruskimi narodom še kako prisotna.

rono naših srečevanj pa seveda predstavlja Spominska slovesnost pri Ruski kapelici, zadnji vikend julija.

Posebej bi rad poudaril podporo in sodelovanje vseh dosedanjih ruskih veleposlanikov v Sloveniji: Alekseja Nikiforova, žal.pokojnega Tigrana Karahanova, Vjačeslava Dolgova, Mihaila Vanina in sedanjega, spoštovanega dr. Doku Zavgajeva. Prav Njegova ekselenca veleposlanik Zavgajev je v času pomembnih mednarodnih preizkušenj izkazal osebne in poklicne vrline, ki koristijo političnemu dialogu in sodelovanju med državama.

Najvidnejši slovenski politiki so vedno izkazovali naklonjenost in razumevanje za naše delovanje. Izjemno pomembno za naše delo je partnerstvo z Ministrstvom za zunanje  Republike Slovenije, ki nam je preko veleposlaništva v Moskvi vedno nudilo vso podporo in pomoč.

Odraz krepitve prijateljskih odnosov med Slovenijo in Rusijo, je tudi ustanovitev ruskih centrov v Ljubljani in Mariboru. Le-ta sta z bogatim programom izredno popestrila kulturno dogajanje v obeh mestih. Pozabiti ne smemo Rifata Pateeva in njegove soproge Marije, ki sta orala ledino v Ljubljani. Toplo pa pozdravljam v naši družbi gospoda Jurija Meteleva in soprogo Irino, ki uspešno nadaljujeta rusko zgodbo na Ciril Metodovem trgu. Pred tremi leti je uradni soorganizator spominskih slovesnosti postala Fundacija »Ruski mir«. Z njenim sodelovanjem smo obogatili kulturni program spominske slovesnosti in poskrbeli za sprejem cerkvene delegacije. Na tem mestu bi se želel zahvaliti Igorju Romanovu, direktorju mariborskega Ruskega centra in soprogi za vso pomoč v minulih letih. Posebej bi želel poudariti tudi srečevanja visokih cerkvenih dostojanstvenikov ruske pravoslavne cerkve in slovenske katoliške cerkve od leta 1993 do danes. V društvu smo bili zato posebej veseli zgodovinskega srečanja papeža Frančiška in patriarha Kirila na Kubi, ki sta ga zelo aktivno pripravljala naš rojak in vatikanski slovenski visoki diplomat monsignor Ivan Jurkovič in metropolit Ilarion, ki bo vodil letošnjo rusko cerkveno delegacijo na Vršiču.

Na tem mestu bi se rad zahvalil pokojnemu župniku v Kranjski gori dr. Benediku in njegovemu nasledniku Janezu Šimencu ter celjskemu škofu msgr Lipovšku, ki skrbi za področje ekumenskih odnosov v slovenski katoliški cerkvi.

Duhovna dimenzija, ki jo z vsakoletno navzočnostjo svojih visokih predstavnikov na spominskih slovesnostih pod Vršičem zagotavljata Ruska pravoslavna Cerkev in Slovenska katoliška cerkev je odločilno prispevala k temu, da je Ruska kapelica iz simbola in spomina na v vojni izgubljena življenja prerasla v simbol prizadevanj za mir, sožitje, spravo in srečevanje med različnimi narodi, kulturami in verstvi. Za to smo izjemno hvaležni.

Vem, bil sem dolg. A dvajset let našega skupnega dela je težko strniti v zgolj nekaj minut. Zato mi dovolite, le še trenutek, da se zahvalim vam dragi člani za desetletji, ki smo ju preživeli skupaj.

PRAVA PRIJATELJSTVA SE SKLEPAJO POČASI, A DOLGO TRAJAJO.

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*